V Trebnjem je prvo javno knjižnico po razpadu Bralnega društva v okviru svojih dejavnosti ustanovilo telovadno društvo Sokol v začetku leta 1931.
V Knjižnici Pavla Golie Trebnje hranimo mapo z dopisi Sokolskega društva Trebnje, nastalimi v letih 1931-1932. Najstarejši spomini uporabnikov in prostovoljcev segajo v obdobje po letu 1930, ko je bila knjižnica v stari osnovni šoli na Rimski cesti v bližini cerkve. Gospod Koštal, ki je takrat skrbel za knjižnico, je bil tako prvi vpisan v katalog bralcev.
Žal je druga svetovna vojna zarezala tudi v knjižnični fond te prve javne knjižnice. Med vojno so jo ljudje dobesedno raznesli. Po vojni se je precej knjig vrnilo, knjižnico pa je prevzelo Prosvetno društvo Josip Jurčič. V tem času je preživela pravo čistko, saj so s polic odstranili mnogo knjig, ki so takrat veljale za neprimerne. Ena izmed knjižničark, ki je skrbela za knjižnico v petdesetih letih 20. stoletja, je bila tudi Ana Roza Nuša Juvanc Gerden. Z možem že več kot 50 let živita v Beogradu in v slovenskem izseljenskem društvu Sava skrbita za ohranjanje slovenske kulture v Srbiji. V Trebnjem so organizirali knjižnico s pomočjo krajevnega in mladinskega odbora. Prostore so dobili v prosvetnem domu. Tam, kjer so zdaj toaletni prostori, sta bili dve majhni sobici. Prve leposlovne knjige so prinesli mladinci od doma. Bilo jih je dvajset z brošurami vred. Toda do konca leta so zbrali že več kot sto knjig, ki so bile z različnih področij. Knjižnica je bila odprta dvakrat na teden po dve uri.
Dvanajstega decembra 1962 so v skladu z novim Zakonom o knjižničarstvu ustanovili Ljudsko knjižnico Trebnje, ki je dobila naloge matične knjižnice. Knjižnica je pokrivala območje tedanje občine Trebnje, nahajala pa se je v prostorih prosvetnega doma. Obsegala je skromnih 17,5 m2, njen knjižnični fond pa je štel 1840 enot. Na kulturni praznik 1963. leta je njen vodja postal profesor zgodovine in kulturnik France Režun, ki je knjižnico vodil naslednjih 25 let. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, saj ga je Društvo bibliotekarjev Slovenije nagradilo s Čopovo diplomo. Z naraščanjem knjižnega fonda in širitvijo dejavnosti je bila potreba po prostoru vedno večja. Leta 1975 je površina že znašala 80 m2. Knjižnica se je namreč preselila v prostore, ki so prej služili za stanovanje. Štiri leta kasneje se je površina povečala še za 28 m2, knjižnica pa je pridobila čitalnico. Vendar je bila tudi to le kratkotrajna rešitev prostorske stiske.
Po 20 letih v prostorih Prosvetnega doma se je knjižnica 1983. leta preselila v spodnjo etažo t. i. nove šole. Z adaptacijo treh šolskih prostorov in hodnika je pridobila 252 m2 uporabne površine. V istem letu je delovna skupnost Centra za izobraževanje in kulturo sprejela sklep o imenovanju knjižnice po rojaku Pavlu Golii. Pavla Golio so skušali tudi širše predstaviti, zato so mu v novih prostorih namenili Spominski kotiček. Leto 1983 je bilo za knjižnico prelomno tudi zaradi velike pridobitve. Slikar Lucijan Reščič ji je namreč podaril 13 perorisb s tušem, ki krasijo pesniško zbirko Franceta Režuna Drobci sonca. Ker pa so se knjižne police veliko bolj širile kot prostor, se je moral tudi Goliev kotiček umakniti. Po desetih letih je namreč spet začelo primanjkovati prostora.
V letu 1994 je knjižnica končno dobila že davno obljubljene prostore, ki jih je do konca leta 1993 uporabljala Služba družbenega knjigovodstva. Kljub težkim časom so se knjižničarji lotili širitve in temeljite prenove knjižnice. S tem se je površina povečala na 379 m2. Ker se prostori nahajajo v kleti zgradbe, se je med delom pokazalo, da so potrebna obsežnejša vzdrževalna dela, kot je bilo pričakovati. S popolno izrabo slehernega prostora so uredili ločene oddelke za cicibane, mladino, časopisno čitalnico, študijsko sobo, večnamenski prostor z videom in prostor za obdelavo knjižnega gradiva.
V letu 2004 je Knjižnica Pavla Golie postala samostojni javni zavod, ločen od Centra za izobraževanje in kulturo Trebnje. Leta 2005 se je knjižnica razširila še v prostor za deponijo premoga in cistern (pridobljenih dodatnih 50 m2). Uredili so prostor za zaposlene, za nabavo in obdelavo gradiva ter skladišče, oddelka za otroke in mladino v bivšem skladišču, pisarno za direktorico in tajništvo, ter ponovno postavili stalno razstavo o Pavlu Golii v čitalnici za serijske publikacije. Ob razstavi se je v letih, ki so sledila, povečevalo tudi število računalnikov za uporabnike. S povečanjem števila zaposlenih in ob pomoči javnih del in delavcev v okviru usposabljanja na delovnem mestu se je povečalo število kvalitetnih prireditev ter izboljšal dostop do knjižničnih storitev. Z uspešnim kandidiranjem na občinske in druge razpise se je povečalo število knjižničnega gradiva, informacijsko tehnoloških pripomočkov, projektov promocije branja za otroke in odrasle ter bibliopedagoških ur in počitniških delavnic za otroke. Slogan knjižnice in njenih dejavnosti je postal Povezujemo generacije! Uvedli smo tudi projekte promocije branja za uporabnike s posebnimi potrebami, obsojence v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni in stanovalce doma starejših občanov v Trebnjem.
Začelo se je tudi s sistematičnim zbiranjem vsega domoznanskega gradiva ter oblikovanjem domoznanskih digitalnih zbirk. Leta 2010 je bila na portalu Kamra postavljena prva digitalna zbirka Knjižnice Pavla Golie Trebnje o gradu Mirna z naslovom Speča lepotica.
V Knjižnici Pavla Golie Trebnje smo se že dalj časa spopadali s pomanjkanjem prostora za gradivo in izvajanje naših dejavnosti, zato smo se odločili, da strokovne službe in upravo preselimo na novo lokacijo, in sicer na Goliev trg 11, arhiv pa na Goliev trg 1. Tako smo leta 2019 prostore za zaposlene prenovili ter opremili z novimi knjižnimi regali in nekaj čitalniškimi mesti.
Nekdanjo pisarno direktorice smo preuredili v Golievo spominsko sobo, v kateri je postavljena zbirka Golievih portretov in stalna razstava osebnih predmetov, ki so v lasti knjižnice. Poleg je tudi vitrina bibliofilske izdaje Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.
Prostore smo takoj predali v uporabo uporabnikom, posebna otvoritev in predstavitev pa je bila 8. februarja 2020, hkrati z otvoritvijo prireditvene ploščadi Forma Viva Trebnje, pred vhodom v osrednjo knjižnico.
Zavedamo se, da je ta rešitev kratkotrajna, saj je prostora za knjižnično dejavnost kljub širitvi premalo. S širitvijo smo namreč pridobili 80 kvadratnih metrov dodatnih prostorov, po standardih in na število prebivalcev pa bi morali imeti približno 1.500 kvadratnih metrov.
Danes se namreč gradivo in zaposleni »stiskamo« na treh lokacijah, skupaj le na 545 kvadratnih metrov površin, zato mesto Trebnje nujno potrebuje novo knjižnico.